zavod in turistična agencija za dostopni turizem

dostopni turizem

O DOSTOPNEM TURIZMU
Čedalje bolj razvita panoga omogoča ljudem, ki potrebujejo večjo dostopnost, neodvisno in dostojanstveno uporabo turističnih storitev in produktov. Pri tem ni važno, ali so posebne potrebe turistov senzorne, psihofizične ali gibalne. Pomemben je končni izid – počitnice, izleti in ogledi znamenitosti, ki so prilagojeni posameznikovim željam in zmožnostim. Dostopni turizem tako zajema gibalno in senzorno ovirane, osebe z intelektualnimi in psihičnimi ovirami, tiste, ki potujejo z otroki v otroških vozičkih, starostnike ter osebe, ki jim je turizem težje dostopen iz drugih zdravstvenih razlogov (diabetes, alergije itd ).

Dostopni turizem se danes pojavlja pod različnimi izrazi, prav tako zanj ni enotne definicije. Neizpodbitno dejstvo je, da se dostopni turizem ukvarja z zagotavljanjem dostopa do turistične ponudbe na trgu za osebe, ki imajo posebne potrebe, ne glede na to ali te izhajajo iz gibalno, senzorno ali psihofizičnih potreb.

»Vsakdo bi moral imeti možnost potovati v državo ali znotraj države v katerikoli kraj, dogodek ali obiskati zanimivosti, ki bi si jih želel obiskati.» (Nordiska Hanidkapplitiska Radet, 2002)

Danes se za »dostopni turizem« v literaturi uporabljajo različni termini: »turizem za vse«, »vključujoč turizem«, »univerzalni turizem«, »turizem brez ovir«. (Takayama Declaration, Appendix, UNESCAP, 2009) Poleg različnega pojmovanja se pojavljajo tudi različne definicije. V literaturi najpogosteje zasledimo definicijo Simon Darcy:

»Dostopni turizem omogoča ljudem, ki potrebujejo dostopnost, vključno z mobilno, vidno, slišno ali miselno dostopnostjo, da delujejo neodvisno, enakopravno in dostojanstveno v ponudbi univerzalno oblikovanih turističnih produktov, storitev in okolji. Ta definicija vključuje vse ljudi, tudi tiste, ki potujejo z otroki v otroških vozičkih, invalidne osebe in starostnike.” (Darcy & Dickson, 2009, str. 34)

 

KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA DOSTOPNEGA TURIZMA
Osnovno izhodišče razvoja dostopnega turizma lahko poiščemo že v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah, ki je bila sprejeta in razglašena 10. decembra 1948. Deklaracija že v uvodnih členih zagotavlja svobodo in enakopravnost ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino (1., 2. člen). V nadaljevanju dokumenta je zagotovljena pravica do svobodnega gibanja (13. člen), počitka in prostega časa (24. člen). Na podlagi Deklaracije o človekovih pravicah je bilo sprejetih mnogo dokumentov na področju turizma, kot tudi na področju same invalidnosti. Pojem dostopnega turizma oziroma »turizem za vse« se prvič pojavi leta 1989, ko v okviru mednarodnega leta invalidov skupina britanskih strokovnjakov ta pojem javno uporabi. Turizem za vse se je v Evropi hitro razširil in sledile so pomembne spremembe na področju zakonodaje, razvoja in dojemanja dostopnosti v turističnem sektorju.

Skladno z razvojem dokumentov na svetovnem in evropskem nivoju sta se v Sloveniji prav tako ločeno razvijala na eni strani turizem ter na drugi strani enakopravno vključevanje invalidov in drugih ranljivih skupin prebivalcev v družbo. Prvi zametki dostopnega turizma v Sloveniji so povezani z zdravilišči, kjer se je izvajala predvsem rehabilitacija invalidnih oseb, ne pa toliko turistična ponudba za invalide. Prav tako se je dostopni turizem razvijal s posameznimi počitniškimi objekti v lasti invalidskih društev, ki so namenjeni pretežno letovanju članov društev. S konceptom dostopnega turizma smo se je v Sloveniji začeli več ukvarjati od leta 2006, ko se je izvajal prvi projekt NETMEN, Razvoj turistične ponudbe za ljudi s posebnimi potrebami. (Kores, 2010)

Slovenski turizem se že dlje časa spoznava s pojmom dostopnega turizma. Na tem področju je bilo opravljenih veliko raziskav in projektov s strani nevladnih organizacij s področja oseb s posebnimi potrebami, s katerimi je bil dostopni turizem približan slovenskemu turizmu (predlog: slovenskim turističnim ponudnikom), ki počasi prepoznava(jo) dostopni turizem tudi kot tržno nišo. Vendar je potrebno na tem področju še veliko postoriti in sicer na nivoju ozaveščanja, izobraževanja, pa tudi na področju priprave in izvedbe različnih programov, ki bodo omogočili izvajanje dostopnega turizma v Sloveniji.

 

KRITERIJI DOSTOPNOSTI
Dostopnost turistične ponudbe je potrebno urediti na različnih nivojih. Zaradi izredne raznolikosti potreb trenutno ne obstajajo enotni standardi za širše območje. Pogosto vsaka država na različnih nivojih poskuša kar se da dobro opredeliti in postaviti kriterije, s katerimi bi zagotavljali kar se da veliko dostopnost turistične ponudbe. V Sloveniji so bili v projektu NETMEN, ki ga je vodila neprofitna organizacija ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje, prvič opredeljeni osnovni kriteriji dostopnosti. Kriteriji so se še nadgrajevali in so danes zbrani pod imenom »Certifikat invalidom prijazno«. (Sirše, Kores, 2009) Glavne skupine kriterijev za dostopni turizem so fizična dostopnost, dostopnost do informacij, ekonomska dostopnost in psihosocialna dostopnost. (Laura, 2010)

Fizična dostopnost se navezuje predvsem na grajeno okolje, ki ne predstavlja zgolj posameznih objektov. Zagotavljanje dostopnosti posameznih objektov ne zadostuje, ključno je tudi povezovanje med posameznimi deli dostopnih objektov, poti in ostalega grajenega okolja. Prav tako je potrebno posebej poudariti, da zagotavljanje dostopnosti ne pomeni samo sprememb za ciljno skupino gibalno oviranih, kot se pogosto razume, ampak da je potrebno pri urejanju dostopnosti grajenega okolja upoštevati tudi potrebe drugih ciljnih skupin.

Dostopnost do informacij je za končnega potrošnika izrednega pomena. Danes poznamo različne oblike podajanja informacij, vendar bi ne glede na obliko moral vsak informacijski sistem zagotavljati dostopnost do podrobnih informacij, ki bi morale biti hkrati resnične in preverjene. Prav tako pa je potrebno zagotoviti, da so odstranjeni vsi komunikacijski šumi med koristnikom in ponudnikom storitev. (Laura, 2010)

Ekonomska dostopnost. Obstaja zmotno prepričanje, da imajo osebe z invalidnostjo oziroma osebe s specifičnimi potrebami nižjo kupno moč kot ostali. Potrebno pa je upoštevati, da imajo te osebe pogosto povečane stroške, ki so povezani s prevozom in nastanitvijo. Ti stroški so večji predvsem zaradi nedostopnosti turistične ponudbe. (Laura, 2010)

Psihosocialna dostopnost. Dostopni turizem se srečuje z mnogimi predsodki in nepripravljenostjo na razvoj in prilagoditve turistične ponudbe za vse. Ovirane osebe so pogosto zaradi predsodkov pomilovane s strani turističnih delavcev, zato tudi storitve niso tako kvalitetno opravljene kot pri običajnih gostih. (Laura, 2010) Dostopnost se pogosto napačno razume kot posebno vrsto turizma za invalide, dejansko pa so prilagoditve namenjene vsem, tudi gostom, ki nimajo nobenih specifičnih potreb.

 

CILJNE SKUPINE DOSTOPNEGA TURIZMA IN NJIHOVE POTREBE
Iz različnih definicij dostopnega turizma lahko ugotovimo, da dostopni turizem odgovarja na potrebe oseb, ki se srečujejo z gibalnimi, vidnimi, slušnimi, miselnimi, intelektualnimi ali duševnimi težavami. Dostopni turizem ni zgolj turizem za invalide, kot lahko pogosto zasledimo, ampak za vse, ki se srečujejo s podobnimi težavami. Med to skupino spadajo tudi starostniki, matere z otroškimi vozički, začasno bolni in drugi. (Kores, 2010)

Glede na obliko težav, s katerimi se osebe s specifičnimi potrebami srečujejo, lahko oblikujemo 4 večje skupine oseb:

1. gibalno ovirani,

2. senzorno ovirani,

3. intelektualne in psihične težave,

4. druge ovire (npr. alergije, diabetes).

Pri tem moramo upoštevati dejstvo, da zaradi osebnih potreb ni mogoče vseh ljudi uvrstiti v eno izmed navedenih kategorij. Prav tako pa se lahko različne oblike ovir prekrivajo ali so neopazne. (Laura, 2010) Za razumevanje dostopnega turizma je pomembno, da razumemo predvsem potrebe ciljnih skupin, zato so v nadaljevanju članka na kratko povzete potrebe oviranih oseb.

 

POTREBE CILJNIH SKUPIN GLEDE NA OVIRANOST
Identifikacija potreb ciljne skupine je pri dostopnem turizmu izredno pomembna, saj prilagoditve obstoječega turizma izhajajo direktno iz potreb ciljnih skupin. Za vse ciljne skupine, ne glede na to, s kakšnimi ovirami se osebe srečujejo, je nujno potrebno zagotavljati ustrezen in verodostojen pretok informacij med turističnim ponudnikom in osebo s specifičnimi potrebami. Informacije morajo biti vedno jasno izražene, kar pomeni uporabo različnih tehnik komunikacije, prilagojene glede na obliko oviranosti turista. Informacije se nanašajo na dostopnost grajenega okolja in dostopnost storitev glede na potrebe ovirane osebe. Pogosto imajo ovirane osebe tudi večjo potrebo po osebni asistenci, zato je pripravljenost in znanje turističnih delavcev, kako pristopiti do ovirane osebe, zelo pomembna. Dostopni turizem temelji na treh pomembnih vrednotah: neodvisnost, enakopravnost in spoštovanje, zato je pristop do osebe s posebnimi potrebami še posebej poudarjen. V nadaljevanju so opisane osnovne potrebe posamezne skupine, saj obravnava vseh potreb ciljne skupine in implementacija rešitev v turističnem sektorju zahteva samostojno obravnavo.

Med gibalno ovirane osebe spadajo osebe, ki uporabljajo invalidski voziček ali imajo težave pri gibanju. Gibalno ovirane osebe so najbolj vidne med vsemi skupinami oseb, saj si pri svojih težavah pogosto pomagajo s pripomočki, kot so vozički, palice in drugo. Zaradi tega so njihove potrebe tudi bolj opazne. Njihove potrebe so tesno povezane z grajenim okoljem, kjer se srečujejo z največjimi težavami. (Laura, 2010) Zaradi večje vidnosti potreb te ciljne skupine se v praksi pogosto dostopni turizem pogosto konča pri tej ciljni skupini.

Manj vidne težave imajo senzorno ovirane osebe, med katere prištevamo slepe, slabovidne, gluhe in naglušne. Težave, s katerimi se srečujejo senzorno ovirane osebe je najpogosteje možno reševati z izredno prilagodljivostjo osebja v turizmu in nekaterimi tehničnimi pripomočki. S temi težavami se pogosto srečujejo starostniki, ki predstavljajo velik tržni delež  dostopnega turizma. (Laura, 2010)

Večja skupina oviranih oseb, katerih potrebe pa se medsebojno bistveno razlikujejo, so osebe, ki se srečujejo z različnimi intelektualnimi ali psihičnimi težavami. Tukaj moramo predvsem razločevati skupino oseb z motnjo v duševnem razvoju in osebe z duševnimi boleznimi.

Osebe z motnjo v duševnem razvoju imajo zmanjšane sposobnosti na intelektualnem nivoju in je njihova mentalna starost nižja od kronološke. Glede na mentalno starost imamo pred seboj otroke, ki pa so s socialnega vidika in glede na pridobljene izkušnje na stopnji odraslega človeka. Povečanje dostopnosti v turizmu za to ciljno skupino pomeni predvsem vzpostavitev osebnega kontakta, podajanje jasnih in enostavnih informacij in uporabo piktogramov.  (Svetina, Jesih, Bizjak, Kovač, 2007)

Potrebe oseb s težavami v duševnem zdravju je skorajda nemogoče prepoznati, razen če so znaki duševne bolezni izraziti. V vsakem primeru pa velja, da so vljudnost, dostopnost in pozornost vedno ključ do dobrega počutja. (Laura, 2010)

Najbolj mešana skupina potreb se pojavlja v skupini »druge ovire«, kjer gre predvsem za ovire, ki nastajajo zaradi bolezni, na primer: astma, epilepsija, diabetes, alergije in drugo. Njihove potrebe so zelo raznolike, zato je pri tej skupini izrednega pomena prenos informacij med turističnimi delavci in turisti, hkrati pa tudi pripravljenost turističnega sektorja na hiter odziv pri izraženih potrebah.

 

TRŽNI POTENCIAL DOSTOPNEGA TURIZMA
Turizem sodi med najbolj perspektivne gospodarske panoge tako v Evropi kot v Sloveniji. V času gospodarske krize, ki se občuti tudi v turizmu, in v času, ko je konkurenca med turističnimi ponudniki vse večja, turistični ponudniki iščejo nove ciljne skupine. V zadnjem obdobju izstopa segment specializirane turistične ponudbe za osebe s posebnimi potrebami, ki beleži hitro rast. To je posledica številnih ukrepov za enakopravno vključevanje ranljivih skupin v družbo, ki jih izvajajo države Evropske unije, med njimi tudi Slovenija, hkrati pa se  turistični ponudniki vse bolje zavedajo in razumejo potrebe ranljivih ciljnih skupin.

Osebe s posebnimi potrebami so prav tako kot ostala populacija pripravljene nameniti večji delež svojih prihodkov za svoj dopust. K temu lahko dodamo še socialne programe javnih organov, ki finančno spodbujajo turizem, in raziskave kažejo, da se tovrstne investicije večinoma povrnejo. Ocenjuje se, da splošno povpraševanje po dostopnem turizmu v Evropi zajema 127,5 milijonov ljudi ali 80 milijard evrov. (Buhalis, 2006)

 

This post is also available in: English, German, Italian